Človek se že več stoletij trudi preprečiti točo. V srednjem veku so različne procesije s pomočjo vere prosile Boga in Marijo za zaščito. V 18. stoletju so pričeli s pomočjo posebnih topov obstreljevati oblake s posebno zmesjo katere osnova so bile dimne saje. Nečistoče (saje, srebrov jodid, ..) v oblaku povzročijo, da se okoli njih naberejo dežne kapljice. Več kot je teh kondenzacijskih jeder, več manjših dežnih kapljic ali zrn toče tvorijo. S tem preprečijo nastajanje velikih zrn toče in povzročijo, da začne prej deževati. 
Srebrov jodid kot obrambno sredstvo so iznašli ameriški kemiki Irving Langmuir, Vincent Schaefer in Bernard Vonnegut v 40. letih 20. stoletja. S pomočjo raket so oblake pričeli obstreljevati s srebrovim jodidom. Tehnologija se je počasi razširila po celotnem svetu. V 60. letih prejšnjega stoletja je preko Sovjetske zveze prišla tudi v Jugoslavijo.
Rakete so kasneje pričeli zamenjevati s posebej prirejenimi letali za posipanje oblakov. Pilot z letalom namreč lahko natančneje zadane oblak, saj leti neposredno pred prednjim robom nevihte, kjer so močna vertikalna gibanja, ki ponesejo regent v oblak in napravijo reakcijo, da teoretično iz oblaka s točo pade samo močan dež ali zelo majhna in redka toča.
Laboratorijski poskusi potrjujejo, da srebrov jodid niža velikost zrn toče. Dr. Pachatz v svoji doktorski disertaciji ugotavlja, da je problematika veliko širša. Trenutno nimamo radarjev ali drugih naprav, ki bi nam izmerile velikost zrn toče v oblaku. Torej je njegov zaključek, da ta hip ne moremo znanstveno izmeriti učinek protitočne obrambe z letali.