Kadar raziskujemo naše korenine in izdelujemo družinsko drevo, se prej ali slej srečamo tudi s kakšno epidemijo. Pri svojem raziskovalnem delu sem najpogosteje naletel na podatke o epidemijah, ki pa so bile bolj regionalne narave in ki so povečini prizadele otroke, recimo epidemije ošpic.

   Različne bolezni, ki danes niso več smrtonosne, so do 20. stoletja predstavljale veliko težavo. Razlog je tičal v tem, da ljudje niso imeli medicinske oskrbe ali pa je bila ta izredno pomanjkljiva oziroma slaba. Bolnišnic in zdravstvenih domov v današnjem smislu ni bilo, zdravnika pa je bilo treba drago plačati. Kmet si ni mogel privoščiti zdravnika, saj bi moral zanj prodati kravo in potem ne bi imel od česa živeti. Bolni so tako obležali doma v postelji, negovali pa so jih njihovi svojci, in sicer z zdravili, ki so večinoma temeljila na domačih zeliščih, ki so jih poznali in so jim bila dostopna. Tudi cepiv še niso poznali in tako so med otroki morile bolezni (davica, oslovski kašelj, ošpice itn.), ki danes ne veljajo več za smrtonosne. Seveda, če smo cepljeni.

   Ena izmed najbolj smrtonosnih epidemij v novem veku je bila tako imenovana črna smrt (kuga). Kuga, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis, lahko prizadene različne dele telesa: bezgavke, pljuča, kri ali kožo.

   Bakterija se praviloma prenaša preko gostitelja, povečini bolh. Ko bolhe sesajo kri sesalcev, hkrati raznašajo bakterijo. Kuga zdecimira podganjo kolonijo v okoli dveh tednih. Bolhe pa so prisiljene iskati novo žrtev in to je velikokrat človek. In zato so bolhe preživele, ljudje pa … pogosto ne.

   Leta 1679 se je kuga pričela širiti na območju Dravskega polja. Ljudje so se spočetka tolažili, da so bližnji umirali za vročino, ignorirali pa so bolezenske znake in niso spoštovali priporočenih varnostno-zdravstvenih priporočil, recimo naj se ne družijo. Trupla umrlih so očrnela in od njih se je širil grozen smrad. Kuga je pričela neusmiljeno moriti od hiše do hiše in se je naglo širila.

   Vlada je poslala kužnega komisarja, ki se je 1682 nastanil na Ptujski Gori. Ta je dal vsako hišo, v kateri je kdo zbolel za kugo, zapreti. Označiti so jo morali z velikim belim križem. Stanovalci so bili tako v popolni karanteni. Hrano, zdravila in potrebščine pa so dobivali skozi okno. Nekateri prebivalci, ki si niso upali iz hiše, so se v karanteno podali tudi prostovoljno.

   Če je kdo v hiši umrl, so ga morali domači zaradi karantenskih ukrepov pokopati sami. Pokop so morali opraviti ponoči, brez tujih udeležencev, za hišo, recimo na vrtu. Če pa je kuga pomorila vse odrasle osebe, so pokop opravili zelo dobro plačani pogrebniki, ki so zaradi preprečevanja širjenja okužbe, pokrivali le eno vas. Pogrebniki so odprli vrata in s krampom potegnili mrliča ven ter ga vrgli na voz. Mrliče so metali v posebno jamo, jih posuli z živim apnom ter zagrebli. Inventar mrličev so pogrebniki pod nadzorstvom kužnega nadzornika zažgali. S tem so preprečevali širjenje okužbe preko predmetov.

   Karantenske ukrepe so ljudje morali strogo spoštovati. Ko je umrl otrok nekega Vučkarja s Ptujske Gore, se je oče Vučkar uprl sežigu otrokove postelje. Kužni komisar ga je dal takoj, brez odlašanja, vkleniti. Vučkarja je omenjeni komisar na licu mesta spoznal krivega punta ter zanj brez vsakega sojenja odredil ustrelitev. Na poti na morišče ga je nato rešil župnik, a Vučkar je moral takoj plačati visoko denarno kazen. Ta primer nam nazorno kaže, kako resna je bila situacija in kako strogo so izvajali ter nadzorovali naložene protikužne ukrepe.

   Konec meseca julija 1682 je kuga pričela pojenjati. Danes bi rekli, da so ukrepi so prijeli. Zelo veliko otrok je ostalo brez staršev. Marsikje je kuga pomorila iz »izpraznila« cele hiše. Kužni nadzorniki so pričeli hiše razkuževati z močno dišečimi kadili, recimo kozjimi rogovi, starimi podplati in posušenimi kravjaki. Rabljeno pohištvo in oblačila so sežgali na dvoriščih, nova oblačila so morali tri dni namakati v tekoči vodi, recimo Dravinji ali Polskavi, ter nato še v zaprtih sobah kaditi.

   Smrtnost med epidemijo je bila katastrofalno visoka. Za primerjavo si oglejmo župnijo Lovrenc na Dravskem polju. Pred epidemijo je v obdobju od maja do julija v povprečju umrlo sedem ljudi. Leta 1682 pa je za kugo umrlo kar 310 ljudi. A duhovnik je dodal opazko, da številka ni bila dokončna, saj tukaj niso bili všteti tisti, ki so jih domači na skrivaj pokopali na vrtu. Smrtnost se je torej povečala za petdesetkrat. V župniji Sv. Urban pri Ptuju je kuga pomorila celo dve tretjini prebivalcev.

   Naši predniki so se torej v preteklosti večkrat srečali z epidemijami. In v boju z njimi in zoper njih se je kot najboljše »zdravilo« izkazal lock down in sistematično razkuževanje, kot učinkovito sredstvo proti širjenju bolezni pa so se izkazale tudi karantene. Razkuževanje je potekalo s sežigom inventarja pokojnega in z močnimi kadili. Kemičnih dezinfekcijskih sredstev in cepiv tedaj še ni bilo.

   Predniki so bili pri preprečevanju širjenja epidemij uspešni. Prepričan sem, da bo z ustrezno disciplino uspelo tudi nam.

Celoten članek je na voljo: tukaj.