Libri de status animarum, imenovan tudi status animarum, popis župljanov, zapisnik duš in status duš.

V Sloveniji so knjige pričeli voditi v večjem obsegu sredi 18. stoletja. V nekaterih izjemnih primerih tudi že prej. Jezik vodenja je bil praviloma latinski, a najdemo tudi vpise v nemškem jeziku. Vsaki hišni številki je praviloma bila določena ena stran, imamo pa tudi primere, ko je na eni strani bilo vpisanih več hišnih številk ali pa se je ena hišna številka raztezala čez dve strani. Status animarum je po obliki podoben matičnim knjigam.

V nasprotju z matičnimi knjigami status animarum ni bil uraden dokument, zato vodenje teh dokumentov ni bilo predpisano, ampak le priporočeno. Iz tega razloga statusov animarumov ob vizitacijah tudi niso preverjali.

Statuse so delali tako, kot danes delamo popise prebivalstva. Statusi so se delali na podlagi ustnih izpovedi. Točnost podatkov je bila odvisna od izjav vpletenih. Posledično najdemo pogosto v statusu animarumu napake.