Urbarji
Urbar je bila v srednjem veku knjiga, v kateri so bile popisane podrejene posesti, njihovi uživalci (kmetje), njihove dajatve, obveznosti in služnosti zemljiškemu gospodu (fevdalnemu gospodu). Beseda izvira iz srednjevisokonemške besede urbėren oz. erbėren in pomeni dajati donos.
Urbar je bil seznam kmetij (hub) po upravnih enotah za celotno gospostvo, navadno vezan v knjigo. V njem je bila navedena velikost posesti, njen uživalec (samo hišni gospodar brez družinskih članov), dajatve in služnosti. Včasih so navedene tudi dajatve in služnosti za celotno naselje ali upravno enoto.
Pred urbarji so imeli popise ali knjige posesti in njihovih dohodkov. Najstarejši tak popis na Slovenskem je popis posesti freisinške škofije v okolici Vrbskega jezera in za škofjeloško območje iz okoli leta 1150.
Potreba po urbarjih se je pojavila v 13. stoletju, ko so začeli vrednost in donosnost posesti izražati v denarju. Razen tega so se dajatve posameznih kmetij čedalje bolj razlikovale med seboj, pravni izvor in narava posameznih dajatev se je pozabljala, javnopravne in zemljiškolastniške dajatve so se mešale med seboj, še posebno v primerih, ko je bil zemljiški gospod hkrati tudi deželni knez.
Popis je imel dvojno funkcijo: Opisal je vrednost in donos gospodstva, hkrati pa je zabeležil obveznosti podložnikov. Na ta način je nastala pravna osnova za stare, enostransko nespremenljive pravice in omogočila vsaj delno ustaljenost kmečkih dajatev. V praksi so zemljiški gospodje spreminjali obveznosti iz tlake v naturalne obveznosti, kasneje v denarne in tudi nazaj v času razvrednotenja denarja.
Od začetka 16. stoletja, ko je nastal davčni sistem, so v urbarjih beležili tudi davčne obveznosti.
Ta urbar je bil last falskega samostana, ta pa Šentpavla, ki je vladal Dravski dolini ravno s falskega gradu.