Matične knjige
V matične knjige, ki jih je vodila Cerkev, so se beležila rojstva, poroke in smrti. S patentom Jožefa II., iz leta 1784, pa je bilo predpisano državno vodenje matičnih knjig.
Raziskovanje družinskega drevesa lahko poteka le na podlagi matičnih knjig. Vpise se je redno preverjalo in duhovniki oz. uradniki so za napake tudi odgovarjali.
Še danes se v sodnih postopkih, recimo v dednih sporih, dokazuje resničnost s pomočjo matičnih knjig, kar priča o tem, kako visoko stopnjo zaupanja uživajo.
Podatki pridobljeni iz drugih virov se v sodnih postopkih zavrnejo, ker niso zanesljivi. Tega načela se tudi sam držim pri raziskovanju, zato pri svojem delu ne uporabljam nezanesljivih dokumentov in Vam po opravljeni raziskavi vedno predložim kopije dokumentov, s čimer zagotavljam resničnost podatkov.
Matične knjige se delijo na:
- rojstne ali krstne knjige,
- poročne knjige,
- mrliške ali smrtne knjige.
Glavna značilnost matičnih knjig je, da so duhovniki dogodke vpisovali takoj ali zelo kratek čas po nastanku. Posledično so, recimo rojstva, vpisana kronološko po datumih in ne po družinah. Povedano drugače: Preiskati moramo celotno knjigo, da najdemo vse otroke.
Bralca naj na tem mestu opozorim, da so razni popisi vir drugega razreda. Ti popisi niso zanesljivi, saj so praviloma nastali 30 do 40 let po dogodku ter pokrivajo le določeno časovno obdobje. V sodnih postopkih se ti popisi zavračajo.
(kraji: Brezovica – cerkev sv. Antona Puščavnika), Vnanje Gorice – cerkev Sv. Duha, Ig, Dragomer – cerkev sv. Lovrenca, Log – cerkev Janeza Krstnika, Lukovica, Podpeč …)