Sveti Miklavž ali sveti Nikolaj je bil škof iz Mire, Male Azije, ki je umrl v prvi polovici 4. stoletja. Prihajal je iz premožne družine, pozneje pa naj bi premoženje razdelil med reveže, sam pa se zavezal duhovništvu. Kmalu po smrti 6. decembra okrog leta 343-350 so ga ljudje zaradi njegove dobrodelnosti začeli častiti kot svetnika, sloves dobrodelnega Miklavža pa se je do 12. stoletja razširil po celotnem območju krščanstva.

Danes je v Sloveniji največ cerkva posvečenih Mariji in takoj zatem ji sledi Sv. Nikolaj.

Miklavževanje se na Slovenskem prvič pisno omeni leta 1839.

Spočetka Miklavž ni nosil daril, temveč je z ropotom odganjal zle duhove.

Na podeželju so bili darovi za Miklavža v preteklosti zelo skromni, predvsem suho sadje, orehi in kasneje tudi medenjaki ter pomaranče, ki so razen na Primorskem veljale za nekaj posebnega. Otroci, ki čez leto niso bili pridni, pa po izročilu dobijo šibo.

Šiba je danes stigmatizirana. A v preteklosti niso imeli v mislih klasično šibo, temveč čarobno šibo. Čarobna šiba je bila čarodejni pripomoček, posredovala je življenjsko moč, tako da je niti porednemu otroku niso smeli odreči. Šibo so kasneje pričeli krasiti z pentljami in barvati v zlato barvo.

Parkelj in krampusi izhajajo iz poganstva. Parkelj izhaja iz staronemške besede Bartl in je sprva predstavljal bradatega starca, ki poredne otroke ugrabi. Krampusi izhajajo iz germanskega bajeslovja ter lovijo mlade grešnike. Grešnike so pojedli ali utopili ter jih v vreči prenesli v pekel. V srednjem veku so zaradi mavrskih napadov na Evropo krampusi postali črni.

Vir

Miklavževanje nekoč in danes, https://tvlasko.si/2018/12/05/miklavzevanje-nekoc-in-danes/, 8.12.2023.